Sončni september nas je zvabil na prosto. Obiskali smo kmetijo, ki je v naši neposredni bližini. Pot do nje poteka mimo travnikov in vinogradov. Med potjo smo opazovali prelepo naravo, spremembe v naravi, opisovali smo, kaj kmetje sedaj delajo na njivah.
Na kmetiji nas je z veselim rezgetanjem pričakala Lučka. Koze so se sprva sramežljivo skrivale, potem pa so se le opogumile in nas prišle pozdravit.. Edino kozel ne. » Je v karanteni« je rekel Lujzek, ki nas je prišel pozdravit. Otroci se niso mogli načuditi živalim, radovedno so ličkali koruzo, dvigovali buče, se sladkali s sladkim grozdjem in vinogradniškimi breskvami.. Kot pravi prekmurska šega—če prideš prvič k hiši moraš dobiti jajčko. In otroci so jih dobili. Naravnost iz kokošnjaka- kar pa seveda ni preveč razveselilo glavnega v njem- gospoda petelina.
Čas je kar prehitro tekel.. da ne bi zamudili kosila, smo se kar prek travnikov podali nazaj v vrtec. Nastalo je veliko novih spominov in obljuba Lujzeku.. » Še pridemo!«
Vzgojiteljica Vanja
